Najprej sem človek, družinski človek, šele nato sem arhitekt. Gre za neločljivo celoto dveh duhovnih poklicev. V obeh primerih se ukvarjam z življenjem, kako živeti, kako se gibati po prostoru,  kako to estetsko osmisliti in funkcionalno nadgraditi. 

 

  

Arhitektura je proces, kot je proces družina, enota, celica, ki se razvija. Šele v lastnem procesu gradnje se soočiš popolnoma z vsem, kar te v resnici čaka v arhitekturnem poslovnem svetu. Nujno je da arhitekti postavimo najprej svoje lastno hišo, saj so gradnja in nato bivanje v njej ključno za razumevanje vseh detajlov, vseh problemov in nazadnje  vseh rešitev.

 

 

Suvereno delim arhitekturne izkušnje ter tako pomagam investitorju skozi proces gradnje, obnove, kreiranja bivališča. In to počnem uspešno, skozi zadnjih 500 projektov.

 

 

Meni osebno arhitektura ne pomeni lasten spomenik, ampak na kožo investitorja krojena obleka, ki obenem sodi v sodobni, čisti svet arhitekture.